Pozno zvečer smo prispeli do večje koče v hribih, na kateri je snegobran zadržal kar prijetno količino snega. Imeli smo rezervirano manjšo sobico za štiri osebe. Najprej smo odšli v sobo, da se razpakiramo. Sobica je bila manjša in skromno, a ljubko opremljena. Prav prijetna glede na to, da smo cel dan hodili po zasneženih hribih.

Ura je bila ravno pravšnja, da smo lahko odšli na večerjo. Postregli so nam z domačimi toplimi jedmi in prav prijetno smo se pogreli. Po zaključeni večerji smo si privoščili še topel čaj, ki smo ga odnesli na zunanjo mizo, da ga bomo spili ob snežni idili. Malo smo bili skeptični saj, nismo bili prepričani ali bo snegobran res zdržal ves sneg ali ne. Sicer pa tudi, če ga ne bi, bi padel mimo nas, ker je bila miza v celoti pod streho. Odšla sem malce dlje na njihov vrt, ki je bil cel v snegu, saj se zelo rada sprehajam po snegu. Ko sem se obrnila nazaj in pogledala kočo in streho, sem videla, da snegobran zelo dobro opravlja svojo nalogo in ni videti, da bi sneg lahko kamorkoli odšel. Oddahnila sem si.Noč je bila zelo lepa, na nebu so se videle zvezde in prav škoda mi je bilo, da ni toplejše vreme, saj bi z lahkoto lahko zaspala na travi pod zvezdami. Bil bi zagotovo zelo čaroben občutek. Še nekajkrat sem pogledala tja, kjer stoji snegobran, da se prepričam ali je res dovolj močan in se lahko mirno sprehodim pod streho, da vstopim nazaj v kočo.

Ko sem vstopila nazaj v kočo, sem videla, da so vsi ostali prijatelji pri točilnem pultu in uživajo ob toplem čaju. Ko sem se jim pridružila, sem seveda takoj slišala šalo, če mi je uspelo varno priti nazaj v kočo in je snegobran zadržal sneg nad mano, da nisem postala snežak.